Avgust 2017, številka 467

Kaj se zgodi, če se prepustimo sanjam? Brez razmišljanja o posledicah lahko sledimo svoji ljubezni v prepovedane loge. Lahko vidimo luč na koncu tunela in smo zato sposobni preživeti tudi najhujše napore. Lahko živimo življenje, kakršnega smo si zamislili v svoji glavi, ne glede na to, kaj si o tej naši sliki mislijo ljudje okoli nas. Lahko zgradimo stavbo, ki se zdi večini nepotrebna in neizvedljiva. Lahko premikamo gore. Seveda se lahko zgodi, da sanje ostanejo samo sanje. Da se iz njih ne izcimi nič uporabnega. Usodno? Niti ne. Morda se prvi hip zdi, da so bile zgolj izguba časa, a kdo ve, kje so se naložile in kdaj v prihodnosti nam bodo še prišle prav. Zato nikar ne nehajte sanjati. Poletje je ravno pravi čas za to.

                                                                                                                               Uredništvo

vsebina številke:

Peter Seunig:

MARITA LORENZ, ŽENSKA, KI JE LJUBILA CASTRA

 Kuba je bila zadnja postaja na križarjenju ladje Berlin po otokih. V havanskem pristanišču je pristala v petek 27. februarja 1959. Med potniki ni bilo nobene nervoze in program se je odvijal po načrtih. Veliko potnikov je odšlo na izlete, na krovu je ostala le posadka in nadaljevala s pripravami za izplutje iz Havane. Tudi kapitanova hči Marita je ostala na krovu in je kmalu opazila, da se ladji približujeta dva motorna čolna, polna bradatih in oboroženih ljudi. Njen oče je spal v svoji kajuti, zato je bradače kar sama povprašala, kaj želijo. »Hočemo si ogledati ladjo,« ji je odgovoril velik bradat moški in se predstavil: »Sem dr. Fidel Castro.« »Ilona Marita Lorenz,« seje predstavila in Castrojije dobrovoljno odgovoril: »Marita Alemanita (Marita, majhno nemško dekle).« Zatem so si možakarji ogledali ladjo in pojedli kosilo v restavraciji prvega razreda. Ko so se poslovili, je Castro smeje se rekel Mariti: »Saj se še vidiva, kajne?«