Februar 2019, številka 485

„Če hočeš živeti srečno življenje, ga poveži s ciljem, ne z ljudmi ali stvarmi,“ je nekoč menda rekel Albert Einstein. Kar je rekel, je tudi živel in je v iskanju svojega cilja brez težav zapustil svojo veliko ljubezen in ženo, fizičarko Milevo Marić, ter šel naprej, kot bi ju nikoli ne povezovala velika strast. Strast drug do drugega in do znanosti. On je naredil kariero in se zapisal v zgodovinske knjige, ona je zapuščena skorajda utonila v pozabo, pa čeprav so mnogi prepričani, da je pomembno prispevala k nekaterim njegovim odkritjem. Je za to, da Marićeva v zgodovini nima tistega mesta, ki ji po novejših odkritjih pripada, krivo to, da je živela v času, ko ženskam ni bilo dovoljeno segati po zvezdah? Ali pa je svoje življenje preprosto zaupala moškemu, ki tega ni bil vreden? Bi se zgodba danes razpletla drugače?

Uredništvo

VSEBINA ŠTEVILKE:

Nastja Klemenčič Schmidt:

MILEVA MARIĆ V SENCI GENIALNEGA MOŽA

Mileva Marić je bila izjemna ženska. Ena izmed prvih fizičark na svetu, predvsem pa v avstro-ogrski monarhiji, ki se ji je zaradi talenta in vztrajnosti uspelo prebiti do univerzitetnega študija in postati prva študentka fizike ter matematike na ugledni züriški Politehniki. Njena ganljiva zgodba pooseblja stisko in boje intelektualk na koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Na Politehniki je resno in študiju predano dekle spoznalo karizmatičnega in iskrivega Alberta – njej je bilo 21 let, njemu le 17. Globoko intelektualno prijateljstvo se je kljub nesprejemanju družin in obsojanju okolice razvilo v trdno in dolgotrajno ljubezensko zvezo. V njej so se rodili trije otroci, so pa bila to tudi Einsteinova najbolj plodna znanstvena leta.