Julij 2020, številka 501

Smo na pragu enega najbolj negotovih poletij v zadnjih desetletjih. Upamo, da ga bomo preživeli na svobodi in ne zaprti za domačimi zidovi. Zelo radi bi zapisali, da je koronavirus preteklost in da lahko živimo tako, kot smo živeli pred njim. A kaj, ko nas zgodovina uči, da se virusi, ta nevidna nadloga, ki nam je pred kratkim pošteno zamajala temelje življenja, zlepa ne dajo odgnati. Kako se jih lotiti, da se poslovijo z obiska, na katerega niso bili nikoli povabljeni, so vedeli že naši predniki, in čeprav je od takrat minilo že zelo veliko let, se metode za preprečevanje prenosa bolezni niso prav nič spremenile. V svojem bistvu se življenje ni tako zelo spremenilo, kot se nam morda zdi. Želimo vam, da bi si z ljudmi, ki jih imate radi, ostali ravno dovolj daleč, da si boste lahko še dolgo blizu. Kako to narediti, pa preberite v nadaljevanju.

Uredništvo

VSEBINA ŠTEVILKE:

 

Pozimi leta 412 pr. n. št. so se začeli številni prebivalci Perinthusa, pristaniškega mesta v Marmornem morju, pritoževati zaradi vnetega grla, težkega požiranja, paraliziranih nog in zelo slabega nočnega vida. Zdravnik Hipokrat je vse to zabeležil in tako nam je ostal prvi zapis o bolezni – verjetno gripi. Nekateri simptomi, kot so paralizirane noge in slab nočni vid, za gripo sicer niso značilni, vendar se moramo zavedati, da je Hipokrat razumel epidemijo drugače od nas. Grki so epidemijo namreč razumeli kot božjo kazen za svoje slabo obnašanje. Gripa v Perinthusu seveda ni bila prva epidemija gripe na svetu, toda ker o prejšnjih ni zapisov, lahko domnevamo, da so se z njo najprej spopadli v davnem in obzidanem mestu Uruk, ki leži v sedanjem Iraku.