Junij 2017, številka 009

Brez velikih besed in dolgih uvodov vam polagamo v naročje novo številko Vojnih viher. Dala vam bo vse tisto, kar od nje pričakujete. Dokaz, da zlo pogosto nima prepoznavnega obraza, namig, da ne smemo nikoli obupati, tudi takrat ne, ko odpovedo vse uradne institucije. V njej boste našli tudi lekcijo o tem, da se lahko še tako dobro načrtovana akcija ponesreči, pa da človek takrat, ko je obupan, za dosego cilja uporabi tudi nenavadne in nevarne metode. Da mu postane povsem vseeno za sočloveka. Seveda nismo pozabili niti na plemenitost in na zgodbo o tem, kako je včasih treba misliti na druge in ne samo na svojo rit. Tovrstno zavedanje bi nam v teh čudnih časih prišlo še kako prav.

                                                                                                       Uredništvo

VSEBINA ŠTEVILKE:

Petra Grujičić:

BUTLER HEINZ LINGE O HITLERJEVEM DRUGEM OBRAZU

»Linge, zdaj se bom ustrelil. Veš, kaj moraš narediti,« je 30. aprila 1945 bledi Hitler »navzen mirno in s tihim glasom, kakor da bi me poslal na vrt«, dejal svojemu zvestemu služabniku Heinzu Lingu. Deset let sta bila skupaj. Bližja od Linga je bila Hitlerju le še Eva Braun. Nedolgo zatem, ko so izzvenele zadnje besede, ki jih je slišal od Hitlerja, je Linge pred njegovo sobo zaznal vonj po plinu. Moral bi vstopiti, a ni zmogel. Šel je po Martina Bormanna, Hitlerjevo desno roko v nacistični stranki. Prizor je pretresel oba. Lingeje trupli Hitlerja in Eve Braun enega za drugim zavil v preprogo. Daljuje prenesti na prosto, počakal, da so ju polili z bencinom, ki ga je prej priskrbel sam, in prižgali ogenj, potem pa začel uničevati vse, kar mu je Hitler rekel, da mora uničiti. Bil je že večer, ko je začel razmišljati o svoji usodi.