Kako je Hitler skušal spraviti na kolena Ameriko:
SABOTERJI V NAROČJU FBI- JA
Hitler je sedel v svoji pisarni in gledal filme. V enem je gorel London, v drugem se je nad Varšavo raztezalo ognjeno morje, v tretjem so eksplodirali konvoji. Noro je užival. Živo si je predstavljal, kako plameni požirajo New York, kako so onesposobljene glavne ameriške prometne povezave in uničeni vitalni industrijski objekti, kako Američani v paniki izgubljajo glavo. Sanjal je o tem, da bi Američani vojno začutili na lastnih tleh. Potem bi se, je bil prepričan, umaknili iz nje. Njegova vizija o pokorjeni Ameriki ni ugasnila niti, ko se je leta 1942 prvi poskus nacističnih terorističnih napadov na ameriških tleh končal naravnost bizarno.
Nacistični saboterji so v Ameriko pripluli s podmornico. Podmornica U-202 je podnevi plula pod vodo in ponoči na gladini.
Ampak kaj drugega tudi pričakovati ni bilo, glede na to, kako so se lotili operacije. Štiri dni po Japonskem napadu na Pearl Harbor je Hitler vojski naročil, naj organizira skupino, ki bo v Ameriki izvajala sabotaže. Za vodjo skupine so določili 37-letnega Walterja Kappa. Ameriko je dobro poznal. Dvanajst let je živel v Chicagu in New Yorku, preden se je z izbruhom vojne vrnil domov.
Leta 1941 je začel s pripravami na operacijo, ki jo je poimenoval Pastorius. Tako se je imenovala naselbina zgodnjih nemških izseljencev v Ameriki, pozneje integrirana v mesto Filadelfija.
Primerne kandidate za saboterje je iskal med sebi podobnimi. Obrnil se je na inštitut za izseljence, ki je dotlej financiral vrnitev domov že tisočim nemškim izseljencem. Z dolgega seznama je izbral 12 obetavnih mož. Deset jih je bilo kot on dolgoletnih članov nacistične stranke, dva nista bila. Na koncu jih je ostalo osem. Eden je na primer odpadel zato, ker je v Parizu staknil gonorejo.
Kappa je bodoče agente razdelil v dve skupini po štiri člane. Vodja prve skupine je postal najstarejši med njimi, 39-letni George John Dasch. Ker je bil po prvi svetovni vojni v Ameriki kar nekaj let natakar in je spretno vrtel jezik, se je Kappi zdel primeren za vodjo.
V njegovo skupino je določil Ernesta Petra Burgerja, ki je bil nacist skoraj tako dolgo kot Hitler in je z nacisti sodeloval tudi leta 1923, ko je Hitler prvič poskušal uprizoriti puč. Štiri leta pozneje je moral zaradi neke obtožbe zapustiti državo.
Odpravil se je v Ameriko, delal kot strojnik, se učil angleško in celo postal ameriški državljan.
Ko se je Hitler povzpel na oblast, se je nemudoma vrnil v Nemčijo in postal sodelavec Ernsta Röhma. Izbira je bila nesrečna, ker je Röhm padel v Hitlerjevo nemilost, a se je Burger uspel izogniti njegovi ostri roki »pravice«. Preživel je in začel študirati, ampak je hitro spet zašel v težave. Ker je kritično pisal o gestapu, so ga aretirali in ga za 17 mesecev zaprli v zapor, preden so ga izpustili in ga poslali na fronto.
Tretji in četrti član, Heinrich Heinck in Richard Quirin, sta leta 1939 sprejela ponudbo nemške vlade, da jima plača pot iz Amerike domov, zdaj pa sta delala v Volkswagnovi tovarni. Drugo skupino je vodil 32-letni Edward Kerling.
Ko je izbruhnila vojna, je kupil jadrnico, da bi iz Amerike odjadral v Nemčijo, a ga je ustavila obalna straža. V Nemčijo se je vrnil šele junija 1940 in se zaposlil na ministrstvu za propagando, potem ko je bil v Ameriki butler.
V njegovi skupini je bil tudi 22-letni Herbert Haupt, ki so ga starši odpeljali v Ameriko, ko je imel komaj pet let, vendar je ob izbruhu vojne odšel najprej v Mehiko in se od tam podal v Nemčijo. Z njimi sta bila še 21-letni Hermann Neubauer in Werner Thiel.
Teh osem posameznikov je imela eno skupno lastnost: noben ni imel prav nobenih izkušenj ne z vohunjenjem ne s sabotažo. Ker o orožju in eksplozivih niso vedeli nič, so jih aprila 1942 zaprli v tajno šolo za vohune v mestu Gut Quenzsee, kak šnih 75 kilometrov stran od Berlina. Naslednjih 18 dni so jim v glave vbijali podrobnosti o tem, kako uporabljati eksplozive, kaj so detonatorji in kako jih časovno nastaviti, kako streljati in uporabljati ročne bombe.
Da bi ostali v dobri fizični kondiciji, so vadili jiu-jitsu. Triindvajsetega maja so naposled izvedeli, kakšne naloge jih čakajo. Na kratko bi lahko rekli, da so morali onesposobiti številne industrijske objekte, ki so bili življenjsko pomembni za ameriško sodelovanje v vojni, pensilvansko želez niško postajo v Newarku in most Hell Gate, po katerem sta tekli dve pomembni železniški progi in dve cesti. V New Yorku bi morali zadati smrtni udarec tudi vodovodnemu sistemu. Newyorčani so se njegove ranljivosti in pomembnosti dobro zavedali, zato ga je med vojno varovalo 250 stražarjev in 180 policistov.
»Najbolj drzen načrt sabotaž v zgodovini,« je neki zgodovinar opisal cilj Nemcev, da Američanom povzročijo kar največ škode in med ljudi zasejejo kar največ strahu. Prvi dve skupini bi bili le izvidnica, potem bi vsakih šest tednov poslali dodatni.
Zdelo se je, da vseh osem saboterjev svoje naloge razume dobro, izkazalo se je, da v 18-dnevnem hitrem tečaju terorizma žal ne osvojiš.