Razkol v Köbenhavnu:
KONEC PRIJATELJSTVA ZARADI ATOMSKE BOMBE
Leta 1941, v najmračnejših dneh druge svetovne vojne, sta se pred nosom gestapa sestala dva znanstvenika. Bila sta največja jedrskafizika na svetu. Werner Heisenberg je bil Nemec, Niels Bohr pa danski Jud. Dvajset let sta bila najboljša prijatelja in sta s svojim raziskovanjem atoma nehote tlakovala pot najdramatičnejšemu znanstvenemu mejniku 20. stoletja: prvi atomski bombi. Njuno medvojno srečanje je razkrilo zastrašujočo možnost, da bo bombo prvi uporabil Hitler. Dogodki na srečanju v Köbenhavnu so za vselej zaznamovali njuni življenji in njun odnos je postal eden najbolj kontroverznih v zgodovini znanosti. Več kot 50 let pozneje, dolgo po smrti obeh mož, je njuna zgodba dobila nenavaden nov obrat.
Leta 1922 se je na univerzi v Nemčiji zgodilo nekaj, kar je spremenilo življenje dveh mož.
Številni najuglednejši svetovni znanstveniki so se zbrali na predavanju. Predaval naj bi jim novi zvezdnik v svetu znanosti, briljantni danski fizik Niels Bohr. Star je bil 36 let in je pravkar dobil Nobelovo nagrado za izjemna spoznanja o notranjem ustroju atoma. Bohr je bil pred začetkom predavanja napet. Vedel je, da bodo njegove nove ideje vzeli pod drobnogled strogi matematiki, znani po nezaupljivosti in dvomu v vse, česar se ne da dokazati z matematično enačbo. Toda če bi o svojem modelu atoma prepričal to najbolj kritično občinstvo, bi prepričal vse. Ta predstavitev je bila najpomembnejši dogodek v njegovem znanstvenem življenju dotlej.
Kar se je zgodilo nato, je sprožilo nezaustavljivo verižno reakcijo. Občinstvo je dobesedno viselo na vsaki besedi Bohrovega predavanja – tudi zaradi njegovega značilnega načina govorjenja. Govoril je tiho, pogosto nerazločno, z roko pred usti, za povrh pa je imel tudi težave z nemščino, ki jo je izgovarjal z močnim danskim naglasom, zato so ga težko razumeli. Eden od njegovih sodobnikov je pozneje povedal, da je sedel povsem zadaj in napenjal ušesa, da bi razumel, kaj ta človek momlja, ko je preskakoval iz danščine na nemščino in angleščino.
Sredi predavanja so uglednega profesorja prekinili. Mladenič v zadnji vrsti si je drznil dvigniti roko, da bi izzval Nielsa Bohra. Preostali delegati so se osupli obrnili. Mladenič je vstal in rekel, da je v Bohrovih besedah matematična napaka. Česa takega ljudje niso bili vajeni, zlasti ne v Nemčiji.
Toda mladenič je na Bohra takoj naredil velik vtis. Njegov izziv je bil dober in Bohra je njegova raven razumevanja tako pritegnila, da ga je povabil, naj gre z njim popoldne na sprehod v hribe, da bosta nadaljevala razpravo.
Med sprehodom je Bohr izvedel nekaj več o človeku, ki je potem postal njegov najpomembnejši sodelavec. Werner Heisenberg je bil dvajsetletni študent na univerzi v Münchnu in nadarjen matematik. Veliko je bral o razvijajočem se področju atomske fizike, vključno z idejami Nielsa Bohra. Bil je dober glasbenik in tako kot Bohr ljubitelj filozofije. Začela sta spoznavati, koliko skupnega imata. Heisenberg je večino prostega časa namenjal svoji ljubezni do narave, kar je bila tudi strast Nielsa Bohra.
Oba moža sta iz narave črpala navdih za spoznavanje znanstvenih zakonov stvarnega sveta. Matematika je navsezadnje jezik narave in pri tem sta se Bohr in Heisenberg odlično dopolnjevala. Niels Bohr je imel izrazito sposobnost vizualnega predstavljanja, lahko je kar videl, kako elektroni plešejo v atomu, Heisenberg pa je imel izjemen dar za matematiko. Bilo jima je usojeno, da se bosta ujela. Tistega popoldneva se je rodilo eno od velikih znanstvenih družabništev. Atomsko znanost sta skupaj popeljala v novo dobo.