Resničnost, ki je ne bi smeli preživeti:
LIKVIDACIJA GETA V VILNI
Abraham Sutzkever se je 22. junija 1941 zjutraj prebudil in vključil radio. Zaslišal je histerično govorjenje v nemškem jeziku in iz njega razbral, da je nemška vojska prekoračila sovjetsko mejo ter da povsod potekajo boji. Stekel je iz hiše do Nojecha Priluzkija, profesorja na judovski katedri univerze v Vilni. »Hitler si je s prvo bombo na rusko zemljo izkopal grob,« je napovedal profesor. Tudi on ni vedel, kaj naj naredita. Ljudje so tekali po ulici sem in tja, po cesti so drveli gasilski avtomobili, saj je gorel bližnji most. Sutzkever je odhitel do svoje matere in ji rekel: »Pridi, skupaj se bova rešila.« Mati ga je objela, poljubila in odgovorila: »Sin moj, ne grem nikamor. Moje življenje je tukaj. Reši se sam.« V predmestju so sovražna letala nad hiše že spuščala padalce.
Na koncu Gleserstrasse se je zrušila velika hiša in pokopala pod seboj več stanovalcev. V zraku je bilo mogoče vonjati dim, ljudje so s kovčki in culami v rokah zapuščali mesto. Širile so se govorice, da so Nemci že čisto blizu in da bodo Vilno porušili. Tudi Sutzkever in žena sta se pridružila bežečim. V okolici mesta sta srečala kolono judovskih družin. Mož, ki je vodil konja in voz, na katerem se je stiskala njegova družina, mu je povedal, da bo v vasi Sloboda pri nekem znancu počakal, da Nemce izženejo iz mesta, nato se bo vrnil vanj.
Ulice v Vilni so po nemškem napadu opustele.
Na cesti, ki je vodila proti Minsku, je bilo iz minute v minuto več beguncev, nad njihovimi glavami so kot kobilice letala nemška letala. Noč sta preživela v gozdu. Rdečearmejci, ki so se umikali, so ju opozarjali, naj se pazita vojakov, ki govorijo slabo ruščino, saj so to v rdečearmejce preoblečeni Nemci.
Pri kraju Ošmene so ju Nemci dohiteli. Povsod je bilo mogoče slišati rožljanje tankovskih gosenic. Vasi, mimo katerih sta se pomikala, so gorele.
Kmalu so se pojavili nemški motoristi in spraševali kmete, ali morda skrivajo kakšne Jude. V vasi Najvilejke se je kolona beguncev ustavila, saj ni imelo smisla riniti naprej v neznano. Begunci so se začeli po isti poti, po kateri so prišli, vračati v Vilno. Še pred tem so raztrgali vse svoje dokumente, saj bi jih lahko ustavila sovražna patrulja in ugotovila, da so Judje.
V mestu je bilo na ulicah le malo ljudi, pa še ti so hodili s sklonjenimi glavami. Videti je bilo kar nekaj sumljivih postav z belimi trakovi na rokavu in s puškami v rokah, ki so pred seboj vodile skupine ljudi. To so bili litovski nacisti, ki so že lovili Jude.
Naslednje jutro je sosed Sutzkeverju pripovedoval, da ti domači nacisti lovijo Jude za delo, vendar jih čez noč spuščajo domov in jim dajejo potrdila, da so ujetniki. V mestni zapor so kot talce zaprli 200 Judov in Poljakov ter jim grozili, da jih bodo ustrelili, če prebivalci ne bodo sodelovali z Nemci.
Ponoči so se iz zapora slišali streli. Kdo strelja in na koga? Tega ni vedel nihče. Čez nekaj dni je Abraham izvedel, da streljajo talce. Policijske postaje so dobile nalogo, naj vsak dan priprejo 50 Judov, zato so lokalni policisti po ulicah kontrolirali dokumente in tiste Jude, ki jih niso imeli ali pa niso imeli potrdila, da delajo, odvažali v mestno ječo. Nacistična policija je na ulici Chopina in Grojss-strasse vrgla iz hiš vse Jude, njihovo imetje pa zaplenila.
Na ulicah so se pojavili plakati novih oblasti, na njih je bilo mogoče prebrati, da je Judom po novem prepovedano telefonirati, voziti se z vlakom, vstopati v kavarne, kina, bolnišnice in gledališča.
Oddati so morali vsa kolesa in radijske sprejemnike, izgnali so jih z univerz, na rokavih pa so morali nositi moder trak z belo Davidovo zvezdo. Gestapovski oficir Schweinenberg je lokalne litovske naciste, imenovane Ypatinga, razdelil v dve skupini; prva naj bi lovila Jude, druga jih likvidirala.
Četrtega julija je na dvorišče sinagoge zapeljal avtomobil in dva Nemca sta zahtevala, naj pride k njima rabin Vilne Chajm Gordon. Ko je stal pred njima, sta mu ukazala, naj naslednji dan določi člane Judovskega sveta (Judenrat), neke vrste organ, ki bo posredoval nemške ukaze judovski skupnosti in skrbel za njihovo izvrševanje. Sestal se je svet judovske skupnosti in določil 16 članov Judovskega sveta. Njegova prva naloga je bilo zbiranje zlata in dragocenosti judovskega prebivalstva.