Marija Terezija in Jožef II.
VLADARJA, KI STA PREBUDILA SLOVENCE
Cesarica Marija Terezija Avstrijska, poslednja Habsburžanka, je bila vladarica številnih dežel, ki so spadale pod avstrijsko cesarstvo, le do naziva cesarice Svetega rimsko-nemškega cesarstva, ki so ga podeljevali katoliški knezi in škofje na posebnem državnem zboru, ni nikdar prišla. Utemeljitelj tega cesarstva je bil leta 962 Oton I., po letu 1450 pa je dobilo še pridevnik nemški. Naziv cesarja so od srednjega veka in do razpustitve cesarstva leta 1804 podeljevali na zboru volilnih knezov, vendar ga ženske niso mogle dobiti. Tako je bil zadnji rimsko-nemški cesar iz dinastije Habsburgov Karel VI., oče Marije Terezije, ki je ostal brez moških potomcev. Bil je drugorojeni sin Leopolda I. in je po smrti brata Jožefa I. leta 1711 postal rimsko-nemški cesar ter kralj Češke in vladar avstrijskih dežel.
Cesarica Marija Terezija
Leto zatem se je okronal še s krono ogrskega kralja. Ker je leta 1716 ostal brez sina, je spremenil dotedanjo prakso dedovanja in s pragmatično sankcijo, ki jo je potrdilo najprej plemstvo v njegovih deželah, nato pa še drugi evropski vladarji, omogočil dedovanje prestola tudi ženskim potomkam v dinastiji. Zato je po njegovi smrti leta 1740 lahko prevzela oblast njegova hči Marija Terezija, ena izmed najbolj znanih vladaric v zgodovini, ki niso poskrbele le za utrditev svoje vladavine z vojsko, ampak predvsem z reformami v svojih državah, in tako vplivala na gospodarsko, kulturno in politično življenje. Toda dodati moramo, da je večina njenih reform nastala v soavtorstvu s sinom Jožefom, njenim sovladarjem po smr ti moža, ki je bil nominalno tudi cesar Svetega rimsko-nemškega cesarstva. Sin Jožef II. je pod vplivom francoskih razsvetljencev želel radikalno spreminjati državo, vendar mu je mati, ki je navkljub konzervativnim pogledom veljala za modro in umirjeno vladarico, preprečevala prenagle in prenevarne spremembe v državi. Zato je bila druga polovica 17. stoletja v avstrijskem cesarstvu, ko sta mu vladala Marija Terezija in njen sin Jožef II., vsaj kar zahteva njune reforme, značilna po reformskih prizadevanjih obeh.
O Mariji Tereziji je spletenih mnogo zgodb, tudi izmišljenih, kajti v štiridesetletnem vladanju se je soočala z mnogimi izzivi, ki so nevarno ogrožali vladavino njene družine. Imela je mnogo vladarskih naslovov, saj je bila velika avstrijska nadvojvodinja, avstrijska cesarica, ogrska in češka kraljica ter kraljica drugih dežel, ki so spadale v njeno cesarstvo. Rodila se je 13. maja 1717 na Dunaju in v njem leta 1780 tudi umrla. Bila je iz dinastije Habsburgov, ko pa se je pri devetnajstih poročila z lotarinškim nadvojvodo Francem Štefanom, je nastala nova dinastije Habsurško-Loratinška.
V zakonu se jima je rodilo šestnajst otrok, deset sinov in šest hčera, vendar vsi niso preživeli. Verjetno se je zaradi tako velikega števila otrok o njej razširil glas, da je naklonjena telesnim užitkom in celo, kar so kasnejša raziskovanja ovrgla, da je večina otrok sad njenih ljubezenskih pustolovščin z mladimi in krepkimi moškimi, ki so služili na dvoru. Njena sinova Jožef in Leopold sta bila neposredna naslednika prestola, hčere pa je poročila v ugledne vladarske hiše po Evropi.
Med najbolj znanimi je njena najmlajša hči Marija Antonija, ki jo je poročila s francoskim prestolonaslednikom Ludvikom, kasnejšim kraljem Ludvikom XVI. Leta 1789 so ga s prestola pregnali francoski revolucionarji. Marija Antonija je v Franciji postala Marija Antoinetta in končala kot prva francoska kraljica pod giljotino. Znana je njena izjava, ki je razkačila sestradane pariške množice. Ko so ji dvorjani povedali, da ljudje nimajo kruha, je odvrnila, naj jedo potico.
Toda, ko je Marija Terezija po smrti očeta Karla VI. leta 1740 prevzemala oblast, so ji nasprotniki, ki niso brez pridržkov sprejeli ženske na vladarskem prestolu, povzročali hude preglavice. Med njimi so bili tudi z njo sorodstveno povezani deželni vladarji, ki so upali, da bodo zasedli prestol.
Povrh tega je bila monarhija po smrti Karla VI. v globoki finančni in državno-pravni krizi, saj je bila v resnici do terezijanskih reform le nekakšen skupek dežel pod nominalno oblastjo zadnjega moškega potomca habsburške dinastije, ne pa enotno organizirana država, ki bi bila kos izzivom, ki jih je prinašal konec fevdalizma.
Cesar Karel VI., oče Marije Terezije, je ostal brez moškega potomstva in zato s pragmatično sankcijo dosegel dedovanje prestola tudi za žensko linijo.
Kot v marsikaterem drugem cesarstvu tiste dobe, je obstajala nevarnost razpada cesarstva po vladarjevi smrti. Zato je že ded Marije Terezije Ferdinand II. uveljavil načelo, da se cesarstvo po smrti vladarja ne sme deliti, ampak ga deduje najstarejši vladarjev sin. Torej njegov sin Karel VI., ki pa je ostal brez moškega naslednika. Z velikimi težavami in ob nasprotovanju plemstva in drugih vladarjev pa je le dosegel, da so vsi deželni stanovi njegovega cesarstva v letih med 1720 in 1725 sprejeli tako imenovano pragmatično sankcijo, ki je zagotavljala nasledstvo tudi njegovemu potomstvu po ženski liniji.
Seveda je vseskozi obstajala bojazen, da se po smrti Karla VI. drugi pretendenti za habsburški prestol ne bodo strinjali z uveljavitvijo te odločitve, saj je denimo bavarska dinastija dolgo časa ni hotela sprejeti, vendar je cesarju uspelo pridobiti zanjo druge vladarske hiše v Evropi, kar je zagotavljalo Mariji Tereziji, danes bi rekli, mednarodno priznanje.
In kakšno je bilo stanje v cesarstvu po smrti Karla VI.? Klavrno. Njegova vojska je bila pred njegovo smrtjo, leta 1739, premagana v bojih s Turki, državna blagajna je bila prazna in cesarstvo zadolženo. Tudi nacionalna raznolikost cesarstva, ki se je raztezalo praktično od Atlantika do dežel Italije, Češke, Ukrajine, Slovaške, dela Poljske in Ogrske z Madžari, Srbi in Romuni, ni zagotavljala trdnega miru. Nemci, razen v osrednjem delu dinastije, so živeli raztreseni po vsem ozemlju.
Vso to pestro zbirko narodov in dežel so povezovali v enotno cesarstvo vladarjeva oseba, državni centralni uradi, vojska in Cerkev. Toda vpliv centralnih uradov je do nastopa Marije Terezije segel le do deželnih stanov, uprava podeželja pa je bila še zmeraj v rokah fevdalne gospode.
Takšna družbena ureditev ni več ustrezala novim razmeram, začetku razvoja kapitalizma, ki je zahteval enoten gospodarski prostor, sodobno davčno politiko, šolstvo in tudi enotno državno pravno ureditev.
Ko je Marija Terezija prevzela krono, se je soočila z zahtevami ogrskega plemstva, ki je odločno vztrajalo na svojih posebnih stanovskih pravicah, da bi zagotovilo dualističen razvoj monarhije z dvema nosilcema: Dunajem in Budimpešto. Ko je Marija Terezija na ogrskem državnem zboru leta 1741 pristala na zahteve madžarskega plemstva, je postala tudi ogrska kraljica, vendar s tem dovolila, da so oblast nad Hrvati, Srbi in deloma Romuni prevzeli Madžari.