Narednik Stubby, največkrat odlikovani pes:
PREDANOST DO ZADNJEGA DIHA
Nad nekdaj idilično in zdaj povsem opustošeno francosko pokrajino se je vila skrivnostna megla. Ameriški vojaki so še vedno trdno spali v svojih strelskih jarkih. Bil je februar 1918 in prva svetovna vojna je že krepko zakorakala v svoje četrto leto neusmiljenega medsebojnega pobijanja. Nenadoma se je zaslišal glasen lajež. Stubbyjev občutljivi smrček je zaznal tihega in nevidnega, a nadvse nevarnega sovražnika - gorčični plin. Pasji vojak je začel tekati po jarkih. Grizel je vojake in pozvročal neznosen hrup. »Kaj ti je?« ga je spraševal 26-letni stotnik John Robert Conroy, še ves omotičen od sna, vendar je Stubby svojo glavo že zarival pod pokrivalo. Kmalu je izpod njega gledal le še njegov kratek rep. »O moj bog, plinski napad. Stubby, ostani tukaj,« je Conroy naposled razumel, kaj mu hoče povedati pes, ki ga je v Ameriki našel kot brezdomca, ga posvojil, ga pretihotapil na francoska bojišča in se z njim bojeval v 17 bitkah in 4 ofenzivah.
Conroy je na nevarnost hitro opozoril tovariše iz 102. pehotnega polka 26. »jenkijevske« divizije. Nadeli so si plinske maske. Za nekatere je bilo prepozno, saj se je plin že zajedel v njihova pljuča in oči, večina je zaradi Stubbyja preživela.
Aprila 1918 so tega malega mešančka za požrtvovalnost na bojni črti Chemin des Dames nagradili z vojaškim činom, vendar tudi poslej za njim nihče ni vpil stotnik Stubby, so pa vojaki pozorno spremljali, kdaj bo glavo nagnil nazaj, napeto ovohaval zrak, začel lajati in se naposled skril pod pokrivalo. Stubby je postal njihov »alarm« za sovražne napade s plinom, ko so na bojiščih postali stalnica.
Vojaki atlante, v kateri so bile sprva povezane Francija, Velika Britanija in Rusko cesarstvo, pozneje pa so se jim pridružile Italija, Japonska in Amerika, ter centralnih sil, v katerih sta se prvotnima zaveznicama Nemškemu in Avstro-Ogrskemu cesarstu priključili še Osmansko cesarstvo in Bolgarija, so bili pred njimi malodena nemočni.
Ampak nemočni so bili že prej. Ko so se leta 1914 začeli bojevati, so se s puškami čez čistine zaganjali kakor v 19. stoletju, četudi so imeli orožje, ki ga je že krepko zaznamovalo 20. stoletje. Strojnice so jih kosile kot za šalo, ko so brez kritja drveli v zgoščenih vrstah, morile so jih vse bolj izpopolnjene topovske granate, cefrale so jih mine iz vedno bolj razvitih minometov. Da bi se zavarovali, so se začeli vkopavali, toda zaradi strelskih jarkov se fronta ni premaknila malodane nikamor. Nemci so tuhtali. Kako zmagati?
In se domislili – kemično orožje. Na nasprotnika so začeli metati bombe, polne gorčičnega plina, klora, fosgena, kihavcav ali drugih plinov, in zavezniki so jih posnemali, čeprav se zaradi tega nobena stran ni premaknila niti korak bližje k zmagi.
V vojski so na hitro razvili okorne plinske maske, vendar vojakom niso kaj prida pomagale, saj je bilo takrat, ko so plin zaznali, običajno že prepozno. Tudi Stubbyjev vonj je bil zanj sprva malodane neobčutljiv, ko pa ga je skoraj spravil pod rušo, se je preživetveno izostril.
Ko se je nekoč s svojo enoto prebijal čez čistino proti Nemcem, je pod njegovimi tacami pristala plinska bomba in v trenutku eksplodirala. Nobene možnosti ni imel za beg. Še preden se je zavedel, kaj se je zgodilo, ga je že zajel strupen oblak, ki napada pljuča, oči in kožo.
Njegov gospodar je takoj stekel do njega in ga dvignil v naročje. Z masko na obrazu ga je odnesel do strelskega jarka, njegovi tovariši so poklicali bolničarje. Štirinožnega ranjenca so nemudoma odnesli v poljsko bolnišnico. Njegovo življenje je viselo na nitki. Ni mogel odpreti oči. Plin mu je zlepil veke, iz oči mu je curljalo. John Robert Conroy je svojemu kužku lahko le izpiral oči in čakal, kaj se bo zgodilo. Ampak zgodilo se ni nič. Dnevi so minevali, Stubby pa je še vedno le nepremično ležal. Njegovo srce je bílo, drugih znakov življenja ni kazal. Na nič se ni odzival in tudi stokal ni.
Minil je teden. John Robert Conroy je upal na najboljše in se bal najhujšega. Stubby že dolgo ni bil več le njegov pes, bil je njegov prijatelj, tovariš in zaveznik, na katerega se je povsem zanesel.