Organizirana prostitucija v vojni
TOLAŽBA ZA ENE, PEKEL ZA DRUGE
Januarja 1942 so japonske sile okupirale Kuala Lumpur. Mlada Kitajka, ki se je pozneje javnosti predstavila z imenom gospa X, se ni vznemirjala. V svoji majhni vasi se je počutila varno. Nekega decembrskega dne pa so vanjo vkorakale japonske čete. Vojaki so prečesali vas. Vdrli so tudi v njeno hišo. »Zagrabili so me. Starši so me skušali rešiti, a so očeta udarili v glavo. Povsod je bila kri. Upirala sem se, kolikor sem se mogla, ampak so tudi mene udarili v glavo.«
Vsi napori družinskih članov, da bi jo zaščitili, so bili zaman. »Z mene so strgali spodnjice. Eden od vojakov si je odpel hlače. Medtem ko so me drugi pritiskali k tlom, je svojo stvar vstavil vame. Tudi sanjalo se mi ni, kaj poskuša narediti. O življenju nisem vedela nič. Stara sem bila komaj 15 let. Sploh še nisem imela prve menstruacije.« Bila je v popolni agoniji. »To so počeli na kuhinjskih tleh, pred očmi mojih staršev in brata.« Eden za drugim so se zvrstili trije vojaki. Potem so jo naložili na tovornjak in jo skupaj s še nekaj dekleti iz vasi odpeljali v veliko dvonadstropno hišo v Jalan Ampangu.
»Tam je živelo šest japonskih častnikov. Posilili so me še enkrat.« Jokala je. Ni mogla jesti ne spati. Preselili so jo drugam. Zgodba se je ponovila. Mesec pozneje je pristala v nekem hotelu.
»Tam sem imela veliko sobo z zakonsko posteljo. Dobila sem dva osnovna obroka na dan. Imeli smo čistilko, ki je vsak dan zamenjala rjuhe. Vsak dan sem morala imeti spolne odnose z 10 do 20 moškimi. Zaradi tega sem bila nenehno vneta. Rdeče vneta. Seks je bil izčrpljujoč. Tudi predstavljati si ne morete, kako boleče je bilo! Ne morete! Ampak morala sem biti prijazna in vsakemu vojaku lepo služiti. Če se nisem izkazala, so me pretepli. Nekateri moški so bili pijani in so me kljub temu pretepli. Neki moški je, četudi je bil pijan, v meni ostal celo zakupljeno uro. Bilo je neznosno, ampak morala sem zdržati.« Gospa X je tako pričakala konec vojne.
Bila je ženska za tolažbo, kakor so japonske vojaške oblasti imenovale ženske, ki so jih praviloma prisilile v vojaško prostitucijo. Na Japonskem je organizirana prostitucija sicer obstajala že pred vojno, ko so si Japonci leta 1910 priključili Korejo, pa so sistem razširili še tja.
Ker je bila prostitucija organizirana v civilni družbi, je bilo logično, da so jo organizirali tudi v vojski. Za Japonce je bilo bojišče najbolj stresno okolje, v katerem se je lahko znašel moški, zato so bili vojaki, ki so bili praviloma na višku svojih spolnih moči, »začasno neprištevni«. Morali so jim ponuditi sprostitev. Domislili so se vojaških bordelov, ki so jim lepše rekli postaje za tolažbo.
Japonski vojaški dopis je pravil: »Ni treba poudarjati, kako zelo vpliva okolje na psihično stanje vojakov in posledično na disciplino, zato je treba poskrbeti za primerne življenjske pogoje in pripomočke za tolažbo. Najbolj neposredni in globoki so psihološki vplivi, ki izhajajo iz postaj za tolažbo, zato se je treba zavedati, kako zelo njihovo primerno delovanje in nadzor nad njimi vplivajo na dvigovanje morale, ohranjanje discipline ter preventivo pred kriminalom in spolnimi boleznimi.« V zgodovini se je že zgodilo, da je bil ves bataljon onesposobljen zaradi spolnih bolezni, zato so Japonci nevarnost vzeli resno, kar nekaj izkušenj pa so imeli tudi s posilstvi civilistk. Leta 1932 so med spopadi Japoncev in Kitajcev prijavile 223 posilstev japonskih vojakov. Ko je japonska vojska kmalu zatem odprla svoj prvi bordel in pripeljala ženske za tolažbo, je stopnja posilstev skokovito padla.
Zatem sistema organizirane prostitucije niso ohranjali, a so ga morali obnoviti po razvpitem posilstvu v Nankingu leta 1937. Tokrat so pri postavljanju postaj za uteho sodelovale kar posebne enote, sicer zadolžene za gverilske akcije in delo pod krinko. Preko svojih zvez so morale do konca leta 1937 najti toliko prostitutk, kolikor so jih le mogle. Denar ni bil vprašanje.
Sprva so rekrutirali bolj ali manj profesionalne, vendar jih je kmalu zmanjkalo. Običajne Japonke so morali pustili pri miru. Potrebovali so jih za delo v tovarnah, ko so bili moški na bojiščih, pa tudi morale svojih vojakov niso hoteli zbijati, ko bi ti spoznali, da so v prostitucijo prisilili njihove sestre.
Japonske oblasti so v času pred in med drugo sveotovno vojno ženske za tolažbo začeli iskati predvsem med mladimi Korejkami. Pri njihovem rekrutiranju so sodelovali vsi, od vojske do notranjega minirstrstva in policije.