Paznice v koncentracijskih taboriščih:
ČUDOVITE PRASICE
Taboriščnica iz ženskega koncentracijskega taborišča Ravensbrück ni več zdržala. Agonija, ki jo je živela iz dneva v dan, se je morala končati. V upanju, da jo bodo ustrelili kot ubežnico, je stekla proti električni žičnati ograji. Pot ji je zaprla paznica Dorothea Binz. »Žensko, podobno okostnjaku, je zvlekla stran in jo začela s palico pretepati po golih stegnih. Takšna krutost tako mlade in lepe ženske pusti večni vtis,« se je pozneje prizora, ki se je končal s smrtjo, spominjala politična zapornica, nemška zdravnica Doris Maase. Binzova je imela takrat le nekaj več kot 20 let. Elegantna, svetlolasa, polnih lic in prifrknjenega nosu je pozornost pritegnila z lepoto in se v spomin vtisnila s krutostjo.
Čudovita prasica, so ji pravile zapornice, ki so se hitro naučile odvrniti pogled pred njo. Binzova ni bila le okrutna, v pretepanju in mučenju je naravnost uživala. Nacisti so ji s službo paznice v koncentracijskem taborišču dali moč, ki je v zasebnem življenju ni imela nikoli.
V njem je bila prava siva miška, vse odkar je v najstništvu zbolela za tuberkulozo in so se je vaščani v rodnem gozdnatem Furstenbergu začeli izogibati, da jih ne bi okužila. Zaradi mesecev, preživetih v bolnišnici, jo je osnovna izobrazba zaobšla, po končani osnovni šoli pa je od knjig tako ali tako dvignila roke. A ni obupala nad sabo. Obljubila si je, da nikoli ne bo takšna, kakršne so ženske, ki jo obkrožajo.
Pod nobenim pogojem ni hotela postati gospodinja, vendar zaradi prebolene tuberkuloze tudi prave službe ni mogla dobiti, vsaj dotlej ne, dokler se na oblast niso zavihteli nacisti.
Vztrajno se je prijavljala za prostovoljna dela in pri 19 letih zabeležila prvi uspeh: leta 1939 se je zaposlila v kuhinji novega taborišča Ravensbrück, namenjenega izključno ženskam. Njeno predano delo je bilo kmalu poplačano. Po enem samem mesecu kuhanja in pranja za celo taborišče so jo povišali v paznico, ki nadzoruje zapornice na dvorišču. Nedolgo zatem je že stražila barake in se odtlej le še vzpenjala po hierarhični lestvici.
Bila je ponosna nase. Pred drugo svetovno vojno so Nemci skladno z rodno politiko nasprotovali zaposlovanju žensk, zato je bila leta 1938 večina žensk gospodinj. Tako imenovano delovno licenco so zanje uvedli šele, ko so šli moški na bojišča in so družine zašle v finančne težave. Z licenco je ženska lahko delala, a le, če se je njen mož z bojišča vrnil kot invalid ali pa je umrl. Z razmahom vojne so se razmere spremenile.
Leta 1944 je delovne sile primanjkovalo tako zelo, da so se morale za delo prijaviti vse ženske med 17. in 50. letom, razen nosečnic in mater dveh otrok ali več, mlajših od 14 let. Na njenem začetku pa se je večina trudila slediti idealu nacistične Nemčije, a ne tudi Dorothea Binz.
Hotela je biti svobodna ženska in hotela je ljubimca, oboje pa ji je omogočila zaposlitev v taborišču. Pri svojem delu nikoli ni omahovala: zapornice je pretepala, jih polivala z ledeno vodo, bičala, klofutala, brcala in ubijala kot za šalo. Njen profesionalni profil se je glasil: neusmiljena, brezsrčna, kruta, hladnokrvna, nesočutna, brutalna, zlobna, divja, zlorabljajoča, neznosna in še kaj.
Ampak na njenem delovnem mestu je vse to veljalo za pozitivno. Ko je bila vojna v polnem teku, je v smrt vsak dan poslala 500 ljudi, četudi jih ni ubila z lastnimi rokami. Neredko kakšno zapornico sicer tudi je.
Dorothea Binz se je s kolegicami smejala in neutolažljivo jokala, ko ji je umrl pes. Ko je ubila človeka, ni čutila nič.
Nekoč se je peljala s kolesom in opazila žensko, ki se je po njenem premalo posvečala svojemu delu. »K njej je pristopila mirno in odločno, ne da bi spregovorila besedo. Ni ji grozila in ni je opozorila,« se je pozneje spominjala ena od zapornic. Le prišla je do nje in jo močno udarila s pestjo.
Ženska je padla in se zvila v bolečini. »Ne da bi se s kom posvetovala ali sploh opazila, da so prisotni tudi drugi ljudje, je Binzova pobrala sekiro, ki je bila v bližini, in začela udrihati po ubogi ženski, dokler ni ležala v mlaki krvi.« Nihče je ni poskušal ustaviti. Tudi stražarji so se prestrašili pogleda v njenih očeh. Niso hoteli postati njena naslednja žrtev. »Ko se je ozrla k tlom, je opazila, da so njeni škornji prekriti s krvjo. Sklonila se je in odtrgala neokrvavljen košček krila, ki ga je to truplo nosilo za časa življenja. Z njim si je obrisala škornje.« Potem je mirno odkorakala do svojega kolesa.
»Kakor da je ravnokar zaključila prijeten dan s piknikom, je sedla nanj in se odpeljala v taborišče, mirna, kot je le lahko bila.« Binzova je bila povsem nedovzetna za tuje trpljenje, čeprav je znala trpeti tudi sama. Ko ji je umrl pes, je jokala ure in ure. Pokopala ga je in na njegov grob zasadila cvetje. V nasprotju z njim zapornice zanjo niso imele nobene vrednosti, vendar je bila prav zato idealna za uvajanje novih paznic.