PETER VELIKI, ROJEN STRATEG Z BREZMEJNIMI AMBICIJAMI
Peter I. Veliki (1672—1725) danes velja za najvplivnejšega moža ruske zgodovine in očeta sodobne Rusije. S svojo skorajda manično obsedenostjo z Evropo in z vsem zahodnim je pretresel temelje ruske identitete. Pred njim je bila le-ta družbeno in kulturno globoko vkoreninjena v orientalni vzhod, Peter Veliki pa je Rusijo brezkompromisno postavil na evropski zemljevid in v njeno vojaško, politično ter gospodarsko sestavljanko moči.
Neverjetno sposoben, ambiciozen in vizionarski je že kot najstnik uvidel, da se njegova dežela utaplja v nazadnjaštvu in otopelosti, iz katere jo lahko reši le brezkompromisna modernizacija. Napisati je želel novo poglavje ruske zgodovine, čimbolj neobremenjeno z zapuščino preteklosti, intelektualno, vojaško in kulturno primerljivo z evropskimi velesilami. Evropa, ki je vstopala v dobo razsvetljenstva, mu je služila kot model, Rusija pa kot laboratorij za velikopotezne reforme.
Za uresničitev sanj ter za slavo in veličino svoje dežele je naredil vse. Priučil se je kar štirinajstih različnih poklicev in obrti. S tem, ko se je preizkusil kot ladjedelniški delavec, tesar, mornar in preprost narednik, je Rusom dajal zgled in sporočal, da so za napredovanje in uspeh pomembne sposobnosti in trdo delo, ne pa modra kri in prirojeni privilegiji. Hkrati pa je pokazal malo zanimanja in razumevanja za stoletne običaje in tradicije malega ruskega človeka, tlačana. Le-ta se je v spopadanju z revščino težko navduševal nad njegovimi napredenimi reformami ali mislil na mesto Rusije v svetu.
Ob vseh neprekosljivih dosežkih tega velikana zgodovine ne gre zanemariti njegove temnejše plati. Bil je izredno ambivalentna osebnost, predvsem pa ni poznal zmernosti in nikoli ni podvomil v svoj avtokratski status. Imel je celo sadistične lastnosti. Ne le, ko je pod pretvezo želje po modernizaciji družbe dvorjanom trgal brade, užival je tudi v čisto vsakdanjih izprijenostih – med drugim ob poniževanju pritlikavcev, ki so ga morali pogosto zabavati goli.
Peter Aleksejevič Romanov, poimenovan po apostolu Svetem Petru, kateremu je sam pozneje posvetil svojo neprecenljivo umetnino, čarobno mesto Sankt Peterburg, se je rodil leta 1672. Bil je tretji car mlade dinastije Romanovih, ki je bila tedaj na oblasti šele šestdeset let.
Spočetka mirno odraščanje na moskovskem dvoru razgledanega, strpnega in naprednega para, carja Alekseja Prvega in njegove druge žene Natalije, je kmalu začelo pretresati dinastično spletkarjenje s krvavimi posledicami. Po očetovi in polbratovi smrti sta se namreč na dvoru za prevlado spopadli družini obeh žena preminulega carja Alekseja (Miloslavski in Nariškini) in Peter se je znašel v navzkrižnem ognju.
Toda zaradi trdoživosti karakterja ter izjemnih intelektualnih in fizičnih sposobnosti, ki jih je kazal že kot majhen deček, je Peter sčasoma prestol prevzel brez posebnih težav. Še kot otrok je pod regentstvom najprej polsestre in pozneje matere vse do smrti drugega polbrata Ivana leta 1696 vladal skupaj z njim. Potem pa je tedaj že zreli in izkušeni mladenič suvereno zavladal sam.