PISMA IZ PSIHIATRIČNE KLINIKE
V drugi polovici 19. stoletja je bil britanski imperij na vrhuncu svojih moči. Tedaj je bil vsak peti zemljan podanik kraljice Viktorije, britanska zastava pa je mogočno plapolala na vseh koncih sveta. Britanski gospodarski in vojaški dominaciji je sčasoma sledila še kulturna. Angleščina je začela korakati proti položaju vodilnega svetovnega jezika, a je imela v primerjavi s svojima tekmicama, francoščino in nemščino, nemajhno pomanjkljivost. Jezik Shakespearja in Dickensa namreč ni premogel resnega enojezičnega slovarja.
V Londonu si je skupinica jezikoslovcev zato zadala cilj, da sestavi vseobsegajoč angleško-angleški slovar, ki bo postal temeljni kamen žlahtne angleške kulture. Zaradi zahtevnosti podviga so javnost zaprosili za pomoč.
Odziv je bil izjemen. Ljubitelji angleščine iz vseh kotičkov zemeljske oble so začeli v London pošiljati pisma z raznoraznimi besedami in primeri njihove uporabe v knjigah ter časopisih. Jezikoslovci so vsako besedo skrbno preučili in ocenili, ali je primerna za objavo. Tako se je rodil veličasten slovar, ki ga danes poznamo pod imenom Oxford English Dictionary. Eden najplodnejših zunanjih sodelavcev, ki je za slovar prispeval več tisoč citatov, je bil za jezikoslovce v Londonu dolgo časa velika uganka. Iz njegovih pisem je bilo moč razbrati, da gre za izjemno razgledanega in inteligentnega človeka. Vabila na srečanja najzaslužnejših sodelavcev je vztrajno, a vljudno odklanjal. Nihče ni vedel, kdo je skrivnostni prostovoljec, ki je za slovar prispeval toliko primerov uporabe besed, »da bi lahko samo z njegovimi citati brez težav opisali celotno svetovno dogajanje v preteklih štirih stoletjih«. To je bil Američan William C. Minor, upokojeni vojaški zdravnik z diplomo z univerze Yale.
Vabil jezikoslovcev ni odklanjal zaradi sramežljivosti ali lažne skromnosti, temveč zaradi »logističnih težav«, kot je sam pravil. Zaradi umora je bil namreč zaprt v bolnišnici za duševne bolezni Broadmoor, a te podrobnosti v svojih pismih raje ni omenjal. Imel je dvojno življenje. Dneve je preživljal s knjigo v roki v iskanju zanimivih besed, ki jih je vestno zbiral in pošiljal v London. Bil je osredotočen in luciden, lahko bi rekli – zdrav. Ponoči pa so se v njegovo celico neizbežno prikradli demoni, s katerimi se je boril vse življenje. More in preganjavica so bili njegovi zvesti nočni spremljevalci. V viktorijanski Angliji psihiatrija, kakršno poznamo danes, še ni obstajala. William Chester Minor je bil intelektualec, morilec in duševni bolnik. Obsesivno brskanje po starih knjigah in lov za redkimi besedami sta bila njegova edina terapija.