Pekel je še živ;
SATANA SO SE BALI BOLJ KOT BOGA
»Nenadoma je z glasnimi koraki vstopila v prostor postava z rogovi. To je bil Rogati. To je bil Bog.« Tako si je ameriška pisateljica uspešnic Marion Bradley predstavljala usodno srečanje med Morgano in njenim polbratom Arturjem. V tem keltskem epu je zvesto sledila teoriji britanske antropologinje Margaret Murray o »rogatem Bogu«, ki je pred 95 leti skušala povleči vzporednico med staro kameno dobo in novimi časi. Po njenem naj bi v Evropi, prednji Aziji, Egiptu in Indiji že od pradavnih časov obstajal »rogati Bog« kot nasprotje Veliki boginji. Toda šele krščanstvo je iz tega rogatega boga naredilo hudiča in iz ljudi, ki so ga častili, čarovnike in coprnice. Vendar se preprosta trditev, da je rogati bog enak hudiču, ne izide zlahka, saj tudi tukaj tako kot običajno hudič tiči v podrobnostih.
Svet verovanja in praznoverja je seveda poln hudičev; hudičev zapeljivec je Goethejev Mefisto, hudiči so sadistični monstrumi, kot so demoni na Michelangelovi freski o poslednji sodbi, enako velja za kačasta zmajevska bitja, demone in podobne kreature z rogovi ali brez njih, stvore s kozjimi nogami in repi, s kremplji in nogami, poraščenimi z dlakami. Apokrifski Bartolomejev evangelij iz 3. stoletja podrobno opisuje, da je hudič dolg 1600 vatlov (en vatel je približno 77 centimetrov, o.p.) in da njegova krila merijo 80 vatlov, iz njegovih nosnic pa se širi neznosen smrad.
Toda hudič je lahko tudi popolnoma drugačen, saj beseda lucifer pomeni tistega, ki prinaša luč.
Sam obstoj hudiča torej vnaša zmedo med tiste, ki poskušajo ugotoviti, kje so pravzaprav njegove korenine.
Na začetku raziskav so se znanstveniki spustili v podzemlje ali bolj natančno v jamo Trois-Freres na jugu Francije. Neka stenska poslikava, stara približno 15.000 let, prikazuje bitje, sestavljeno iz človeka in živali z rogovi na glavi. Je to rogati Bog, gospodar živali, ali preprosto plemenski šaman? V odročni alpski dolini Val Camonica v severni Italiji je na stenah, ki so jih zgladili ledeniki, na stotine risb in tudi po 3000 letih je mogoče še vedno opaziti veliko postav z rogovi na glavah. Morda so to Cernunosi, živalski bogovi Keltov.
Ime tega boga tudi pomeni rogati.
Neka 2000 let stara srebrna posoda, ki so jo našli v danskem močvirju, prikazuje kult smrti. Na njej rogati bog v eni roki drži kačo. Rogovi, kača in smrt. S tem smo se že precej približali srednjeveški in tudi novodobni predstavi o hudiču. Toda zapustimo močvirja Skandinavije in se podajmo na sončni Mediteran. Tudi tu preži na nas poosebljena zloba. Grški bog pastirjev Pan je vse kaj drugega kot veselo bitje, ki igra na piščal, saj predstavlja nasladno življenje in s svojimi dejanji poziva tedanjo družbo, naj prekrši veljavne tabuje. Toda pozor! Če kdo zmoti njegov mir, se iz veselega bitja hitro spremeni v zastraševalca, ki požene v beg pastirje in njihove črede.
Grškega boga vina Dioniza ali rimskega Bakhusa so spremljali goli in pogosto pijani veseljaki, satiri ali rimski favni. Antični svet je te seksualno posebno aktivne demone videl kot napol ljudi in napol živali. Predstavljali so plodno in nebrzdano naravo, včasih so ljudi strašili tudi z morastimi sanjami in se spremenili v incubuse ali demone noči.
Vse te pojave izvirajo iz orienta. »Ex oriente lux« – iz orienta prihaja luč? Toda kakšno luč prinaša ljudem lucifer? Morda luč človeka, ki hoče biti tak kot bog?
Ali pa gre pri tem za preprosto spoznanje, da so luč in senca, svetloba in tema, dobro in slabo nerazdružljivi. V alpskem svetu je znana tudi Pehta, ženska pojava z dvojnim obrazom, prelepa na eni strani, na drugi strani pa predstavlja hudiča. V njenem spremstvu je nihče drug kot sam parkelj.
Tisti, ki se je v italijanski Tarquiniji spustil v »tomba dellʼOrco«, je moral pustiti zunaj vsako upanje na rešitev. Prav enako se je godilo Etruščanom, ki so pred 2500 leti opremili to grobnico s freskami. Tu kar mrgoli demonov, nagnusnih postav, ki jih je pozneje mogoče srečati tudi v krščanskih predstavitvah pekla.