Nikola Tesla, general Stonewall Jackson in drugi v primežu OKM:
TALCI LASTNIH MISLI
Nikola Tesla si je roke umil trikrat zapovrstjo. Preden je vstopil v stanovanjsko hišo, se je moral trikrat sprehoditi okoli nje. Ko je jedel, je moralo biti na mizi natančno 18 prtičkov. Imel je grozljiv odpor do ženskih uhanov. Pravzaprav je težko prenašal vse, kar je bilo okroglo, zlasti nakit. Trpel je za obsesivno-kompulzivno motnjo ali OKM, pravijo strokovnjaki. Čeprav se običajno razvije tam do 40. leta starosti, je pri Tesli z vso močjo izbruhnila šele na stara leta. Niso je zdravili. S simptomi OKM se ljudje soočajo že stoletja, toda vzroke zanjo poskušajo razumeti šele zadnjih nekaj desetletij. Za tista dva odstotka do tri ljudi, ki morajo živeti z njimi, so bili simptomi od nekdaj naporni.
Diance je bila stara 25 let, ko je sedela v cerkvi in jo je nenadoma zadelo. Nikoli ni ugotovila, zakaj jo je prav v tistem trenutku prežel občutek tesnobe, spomnila pa se je, da je v istem hipu pred sabo uzrla žensko v puloverju z V izrezom.
Še leta pozneje ni mogla pogledati ljudi, ki so nosili pulover z V izrezom ali oblačila, ki bi lahko razkrivala intimnejše dele telesa. Obsedla jo je misel, da si želi videti njihove spolne organe in da oni to vedo, zato se počutijo nelagodno.
Če je človek, ki ji je sedel naproti, med pogovorom prekrižal noge, je bila prepričana, da je to naredil zato, ker mu je zrla v mednožje. Če se je sogovornica z roko dotaknila ovratnika bluze, je bila gotova, da ji je zrla v oprsje in jo s tem globoko prizadela, zato je sogovornica skušala svoje oprsje skriti.
Čeprav je imela doma osem bratov in sestra, se ni zaupala nikomur. Bilo jo je sram svojih domnevno grešnih misli, pa je težavo rešila tako, da je molila za odpuščanje in se začela izogibati prijateljem in sorodnikom. Z njimi je imela več težav kot z znanci in neznanci. Od njih je preprosto odvrnila pogled, od bližnjih ga ni mogla. Še več, svojce je nekoč z veseljem objemala, zdaj tega ni zmogla več, ker so ji možgani govorili, da jih objema z nečistimi mislimi in jim s tem povzroča bolečino. Na zmenek tudi pomislila ni. Nikogar več se ni bila sposobna dotakniti, nikogar objeti.
Počasi je izginila z družinskih fotografij. Družinskim srečanjem se je izognila ali pa se je umaknila, češ da je utrujena. Nikomur ni bilo jasno, kaj je z njo, ona pa je v lastni sramoti molčala kot grob, dokler prisilnih misli ni prenesla več. Stara 35 let je poskušala narediti samomor. In takrat, deset let po prvem simptomu, je dobila diagnozo.
Saj ne, da pred tem ne bi poiskala strokovne pomoči, le pet let nihče tudi pomislil ni na obsesivno-kompulzivno motnjo, ker jo je preglasila depresija, pogosto spremljevalka motnje.
V množici terapij je Diance izbrala kognitivno vedenjsko. Na njej so ji dopovedovali, da obsesija ne kaže na to, kako grozna je in kaj groznega bo komu naredila, ampak da je obsesija natančno to, kar je: obsesija. Tako je na primer s terapevtom opazovala, kaj ljudje počnejo med pogovorom. Kako se povsem naravno presadajo in prekrižajo noge, ker jim je tako udobneje, in ne zato, ker bi jih k temu silile njene misli. Ali kako se ovratnika dotaknejo čisto spontano in ne zato, ker bi jih s svojim pogledom užalila in bi se želeli skriti pred njim. Počasi je napredovala in se vrnila v družbo, čeprav se je morala s prisilnimi mislimi bojevati še naprej.
Misel, ki se je ne moreš znebiti
Nikola Tesla se je tistemu, kar je v njem povzročalo tesnobo, najraje izognil. Ni hotel denimo spati v sobi, katere številka ni bila deljiva s tri, ker je bil obseden s številko tri. Sovražil je lase in se jih ni hotel dotakniti. Enako se je bal bacilov in se je skušal izogniti umazaniji. Rokovati se ni hotel. Roke si je pral pogosto in vedno trikrat zapovrstjo. Ni si mogel pomagati. Obsesivne misli »te ugrabijo. Moliš, da bi izginile, vendar nočejo, vsaj ne za dolgo ali ne po tvoji volji«, je dr. Jaffrey M. Schwartz poenostavljeno razložil, zakaj tisti, ki trpijo za obsesivno-kompulzivno motnjo ali OKM, svojih misli preprosto ne »odmislijo«.
Njihov um se zatakne in se noče premakniti nikamor. Obsedeno se vrti okoli ene in iste misli.
Vztraja in ne popusti. Človek ni trmast, odločen, nepopustljiv ali kaj podobnega, vsiljive misli se preprosto ne more znebiti. Ne more je ustaviti, izničiti, odgnati. Ujet je v njen primež in zaradi tega vse bolj napet. Tesnoba v njem se krepi, dokler ne postane nevzdržna. Mora jo sprostiti, sprosti pa jo lahko običajno le tako, da nekaj naredi in to večkrat.
Nikola Tesla, ki ga je obsedala številka tri, je šel na primer trikrat okoli hiše, preden je vstopil vanjo, ali si trikrat opral roke. Lahko bi nenehno preverjal, ali je voda zaprta ali ne. Dejanje je iracionalno, ampak človek ga preprosto mora narediti, da sprosti napetost v sebi.
Ko obsesivni misli sledi kompulzivno dejanje, človek začuti olajšanje. Toda ne za dolgo. Ista misel ponovno ugrabi njegove možgane in krog se ponovi.
Številne ljudi na primer preganja ideja, da bodo koga poškodovali. Tisti, ki je prepričan, da bo nekoga poškodoval na cesti, nenehno vozi po isti poti, da bi se prepričal, da ni nikogar povozil. Po njej se lahko pelje tudi desetkrat, pa njegovi možgani še vedno ne bodo prepričani, da resnično ni nikogar povozil.
Neka ženska je imela podobno težavo kot Tesla, le da je bila obsedena s številkama 5 in 6. Če je pred sabo zagledala avto z registrsko tablico, na kateri je bila izpisana tudi katera od njiju, je nemudoma zapeljala na stran in počakala, da je avto odpeljal. Takšna vožnja je bila dolga in naporna.
Neki moški se je bal okužbe s kislino iz baterij. Če bi kdo pomislil, da je takšna obsesija še najmanj naporna, ker je možnosti za okužbo malo, bi se zmotil. Moški je vsakič, ko je zaslišal avtomobil na nujni vožnji, obrnil svoj avtomobil in mu sledil. Tako je hodil na kraje prometnih nesreč, tam vzel iz avtomobila vedro, ga napolnil z vodo, vanjo vsul jedilno sodo in začel ribati pločnik, za vsak slučaj, če se je po njem morda razlila kislina iz baterij.
Je bil Charles Dickens obseden s čistočo?
Znake blažje obsesivno-kompulzivne motnje je menda kazal tudi pisatelj Charles Dickens. Kadar koli je prišel v hotelsko sobo, je najprej preuredil pohištvo v njej. Doma je vsako jutro pregledal sobe svojih otrok in puščal sporočila, kaj je v njih treba pospraviti in kaj počistiti.
Njegova obsesija s čistočo se je kazala tudi v njegovem odnosu do žensk, odsevali pa so jo tudi nekateri njegovi literarni liki, kot na primer Little Dorrit.
Obsedenost z redom in čistočo bi lahko izvirala iz njegovega otroštva, so razmišljali biografi. Zaradi revščine se je s starši pogosto selil, zato ni imel nobenega nadzora nad svojim okoljem. Ko je odrasel, je hotel imeti popoln nadzor nad njim.