Gore, ki bruhajo ogenj:
VULKANI
Vulkanski izbruhi so ena tistih naravnih sil, ki so v zemeljski zgodovini pomembno vplivale na geološko sestavo planeta in evolucijo. Gor, ki bruhajo ogenj, so se bala že stara ljudstva in katastrofalni izbruhi so se vpisali tako v simbolni spomin človeštva kot v mite ter legende na vseh celinah. Zadnji izbruh supervulkana pod jezerom Toba na Novi Zelandiji se je zgodil pred 75.000 leti in je po eni od teorij povzročil smrt več kot polovice pripadnikov človeške rase.
Beseda vulkan izhaja iz latinskega imena za rimskega boga ognja Vulkana. Veda, ki se ukvarja z gorami, ki bruhajo ogenj, se imenuje vulkanologija, med geološke znanosti pa so jo uvrstili zato, ker so vulkanski izbruhi tesno povezani z geološkim dogajanjem pod površino zemlje.
Ljudje s strahospoštovanjem opazujemo vulkane vsaj že osem tisoč let. Dokaz so neolitske jamske slikarije, ki so jih arheologi našli v jami Katalhojuka v Anatoliji in prikazujejo izbruh vulkana Hasan Dag, ki je bil aktiven šest tisoč let pred našim štetjem.
Pod visokim pritiskom se kamnine utekočinijo in iz kraterja iztečejo kot lava.
Stari Grki in Rimljani v prvih stoletjih rimskega imperija so si vse naravne sile in pojave razlagali v povezavi s svojimi bogovi oziroma mitološkim izročilom. Starogrško legendo o potopljeni deželi Atlantidi, domnevni zibelki prve civilizacije, je v svojih dialogih v 4. stoletju pred našim štetjem poskušal pojasniti že Sokratov učenec Platon. Po njegovi razlagi je otok Tera (današnji Santorini) v Egejskem morju leta 1620 pred našim štetjem uničilo in potopilo zaporedje silovitih vulkanskih izbruhov. Spominjali so na srd bogov ognja, podoben kataklizmi.
Vulkanologi domnevajo, da je bila vulkanska eksplozija na današnjem Santoriniju tako silovita, da je vulkanski pepel za nekaj tednov ali celo mesecev prekril nebo in sonce, veter pa je črni prah in pepel odnesel do najbolj oddaljene obale Sredozemlja. V Turčiji so poročali o trideset centimetrov debeli »črni odeji«, ki je prekrila zemljo. Vulkanska eksplozija na Teri je povzročila do petintrideset metrov visoke cunamije, ki so trčili ob obalo Krete, Egipta in drugih dežel ob Sredozemskem morju ter povzročili katastrofo epske razsežnosti.
Vulkanski izbruh na Santoriniju so si Grki razlagali z dejanji bogov z Olimpa: bog morja Pozejdon se je Zevsu maščeval tako, da je poplavil obalo Atike, Argolisa, Salonike in Rodosa ter vse druge otoke med obalo Turčije na vzhodu ter Sicilijo na zahodu.
Stari Grki so si podobno razlagali tudi delovanje Etne. Njihov bog ognja in kovaštva, Hefajst, naj bi v njenem žrelu koval meč za svojega vrhovnega boga Zevsa. Njegovi ljubljenci Kiklopi so imeli eno samo oko sredi čela, ki naj bi spominjalo na okrogel vulkanski krater.
Rimski pesnik Vergil je podobno interpretiral starogrške mite: Zevsova hči Atena je za kazen, ker ni ubogal bogov, pod Etno zakopala junaka Enceladusa. Bobnenje pod goro so bili njegovi kriki, ognjeni zublji vulkanskega žrela njegov trpeči dih, tresenje zemlje pred izbruhom pa Encaladusovi poskusi, da se osvobodi podzemne ječe ter teže gore. Encaladusov brat Mimas je bil zakopan pod drugim vulkanom, Vezuvom.
Delovanja vulkanov z mitološkim izročilom niso povezovala samo stara evropska in sredozemska ljudstva, s svojimi bogovi so jih povezovali tudi prvotni prebivalci na povsem drugem koncu sveta, v deželi dolgega belega oblaka, na Novi Zelandiji. Po maorski mitologiji sta bila vulkana Taranaki in Tongariro ljubimca gore Pihanga. Ko sta po naključja izvedela drug za drugega, sta se tako ognjevito prepirala, da so se tresla tla in je zemlja bruhala ogenj.
Maori se še danes ne naseljujejo na območju med ugaslima vulkanskima kraterjema, čeprav vulkanologi zatrjujejo, da ognjenika nista več aktivna. Spor med njima se lahko spet vname kadarkoli, odgovarjajo Maori.
Prve poskuse razlage delovanja vulkanov moramo spet pripisati starim Grkom. Njihov filozof Empedoklej je v 5. stoletju pred našim štetjem učil, da svet sestavljajo štirje elementi: zrak, zemlja, ogenj in voda. Vulkani so bili po njegovem v domeni elementa ognja. Platon je kasneje domneval, da pod zemljo tečejo velike reke, med katerimi so nekatere hladne in druge vroče. Največja in najbolj vroča izmed vseh podzemnih rek naj bi po njegovem napajala vse vulkane in se imenovala Piriplegeton.
V antiki je bilo še kar nekaj drugih razlag, omeniti velja vsaj še Plinijevo. Plinij starejši je namreč v prvem stoletju našega štetja trdil, da izbruhi vulkanov pogosto sledijo potresom. To je sklepal ob opazovanju vulkana na Vezuvu. V silovitem izbruhu Vezuva leta 79 je izgubil življenje tudi sam.